Čutila

Psi v divjini preživijo s pomočjo lova in njihova čutila so se razvila tako, da bi jim pri tem kar najbolj pomagala. Sluh, vid, tip, okus in voh so kar najbolj pomembni, toda pri današnjih psih se je z leti selektivne vzreje stopnja razvoja vsakega posameznega čutila spremenila. Na primer hitri psi, kot so angleški, afganistanski in perzijski hrt, lovijo s pomočjo vida in izgubijo zanimanje za plen, če ga ne vidijo. Po drugi strani pa pasme, kot so basset in beagle, lovijo s pomočjo voha in sledijo vonju – ki je lahko star celo teden dni.

• Vid – čeprav dobro vidijo na daljavo, večina psov ne more fokusirati objektov, ki so bližje od 25 cm.
  Lahko ločijo barve – čeprav se psom zdijo morda manj izrazite – in v slabših svetlobnih pogojih vidijo bolje od ljudi. Kljub temu da je njihova sposobnost videnja podrobnosti omejena, so psi zelo občutljivi na gibanje – predmeta, ki je pri miru, morda z večje razdalje ne bodo niti opazili, če pa se bo premaknil, ga bodo takoj zaznali.
• Voh – psi imajo zelo dobro razvit voh – njihovo čutilo za voh je 10.000-krat bolj občutljivo od človekovega. Vendar voh ni pomemben samo pri iskanju hrane – vonj je ena najpomembnejših oblik komunikacije med psi.
• Sluh psov je dobro razvit, saj lahko slišijo zvoke v širšem frekvenčnem obsegu in na večji razdalji kot ljudje.
  Psom so lahko visokofrekvenčni zvoki – kot tisti, ki jih povzročajo sesalnik in drugi hišni aparati – neugodni ali celo boleči.
  Občutljivost sluha je večja pri pasmah s pokončnimi uhlji.
• Okus ima poleg voha pomembno vlogo pri določanju vrste hrane, ki jo imajo posamezni psi najrajši. Večina psov ima sicer rada širok razpon okusov, a mnogi imajo radi točno določen, poseben okus.

Kot vsi drugi sesalci so tudi psi občutljivi na temperaturo in bolečino ter se pozitivno odzivajo na prijateljski dotik. Toda številni se upirajo dotikom repa, zadnjice ali nog.